Kaj se je spremenilo?

Do osamosvojitve so bili slovenski gozdovi posebej gorski in pohorski med najbolj ohranjenimi in varovanimi v Evropi in s 50 letnim obdobjem stalnega izboljševanja stanja in upravljanja, večanjem prirastka in površine, z zmerno negativnim vplivom upravljavca in majhnim odsekom, 1992 leta so dosegli približno 60% površine Slovenije, čeprav do takrat vse ni bilo zlato. Od leta 1992 se zelo povečuje prisotnost in vpliv upravljavcev z gozdom ter obiskovalcev na Pohorju, kar se na žalost odraža v vedno bolj negativnih vplivih in ekološki škodi.

Strokovne napake pred osamosvojitvijo so se nadaljevale in po njej še intenzivirale: toleriranje posamičnih golosekov, nadaljevanje gojenja neavtohtone smreke, pregosti monokulturni gospodarski gozdovi (večinoma smreka), gozdarji so postali glavni onesnaževalci gozda in vode z uporabo in puščanjem embalaže mineralnega olje za mazanje žag (kanistri olja ležijo povsod), onesnaževanje s plastičnimi zaščitami za mlada drevesa (odvržene v gozdu nobeden ne pospravi), neprimerne vrste dreves na neprimernih tleh, premajhna biodiverziteta drevesnih vrst, nezadostna biodiverziteta in medsebojna regulacija številnosti med živalmi v gozdu in odsotnost iztrebljenih (medved, ris, volk, divja mačka, vidra, bober…).

Namesto da bi ukrepali in popravili napake iz preteklosti se je situacija začela še slabšati: nedejavnost in mrtvilo upravljavca, opuščanje nadzorne in korekturne vloge in ukrepov, če so prisotni so pa žal zelo prostorsko omejeni in večinoma kozmetični (v skrbi za mešan gozd spodbujanje rasti listavcev kot sta bukev in jerebika, strokovno vprašljivi posegi ograjevanja manjših površin…), ne reagiranje na spremembe kot so vdor motoristov in gozdnih sani v gozdove (govorjenje in jamranje ni dovolj, v vseh 17 letih sem samo enkrat srečal gozdarskega inšpektorja), porast podlubnikov in škode, ki jih povzroča, opuščanje postavljanja vab za podlubnike, krivolov, pretiran lov, ne puščajo da vsaj določena drevesa porazdeljena po celotni površini gozda dosežejo maksimalno starost in da naravno odmrejo (prepotreben dom in hrana mnogim zelo ogroženim vrstam insektov, ptic…)… 

Okoli leta 1999 se je zgodil prvi opazni skok sečnje, naslednji se je začel približno leta 2004, ko se je začele kazati dodatna drastična sprememba, to je bila uporaba traktorjev in ustvarjanje novih vlak ene zraven druge (zaradi težke prehodnosti, tudi do 5 naenkrat) in kreiranje »tankovskih poligonov« v državnih gozdovih na popolnoma neprimernih težko prehodnih tleh, brez nosilnosti, močvirnatih, vlažnih delih Pohorja, ob neprimernem času in na neprimeren način. N.pr. v bližini Osankarice severno zahodno v smeri Dedičevega vrh ali na zelo strmih legah n.pr. na pol poti med Šumkom in Osankarico od križišča proti jugu v smeri Kmečkega vrha. Pred letom 1992 so na takih tleh uporabljali vlake tlakovane z prečno položenimi tanjšimi debli, s tem so ustvarili trdno vlako in tako preprečili erozijo (ostanki takšne pred par leti uničene vlake se še danes vidijo na Pesku v smeri proti Črnim mlakam). S tem so nastale nepopravljive brazgotine in posledice, zmleto mrtvo blato več nič ne drži skupaj in prvi dež jih spere v dolino, zemlja, humus, podrast, osnova gozda in življenjski prostor neštetih rastlin in živali, ki je nastajal mnoga tisočletja je nepopravljivo izgubljen, erozija zelo hitro napreduje do trdne skale, dostikrat je dovolj samo en dež! Namesto, da bi se s tem prenehalo, se je to početje intenziviralo in razširilo na celotno Pohorje.

Približno leta 2006 se je zgodil največji porast sečnje (ki vsakoletno narašča do danes) in začelo drastična aktivnost, ki, če se ne bo prekinila bo pomenila propad Pohorja, ki smo ga tako dolgo mukoma varovali in izboljšali glede na napake v prejšnjih stoletjih. Gre za množično uporabo dveh vrst gromozanskih in zelo težkih gozdnih strojev proizvajalca John Deere (12 in 19 ton težkih), ki so , kdo bi to verjel sponzorirani s sredstvi EU. NE, HVALA LEPA za tako pomoč! Ti povsod strokovno vprašljivi stroji so popolnoma neprimerni za vsako trajnostno upravljanje z gozdom in sečnjo, kjer koli po svetu, kaj šele v Sloveniji in še manj na Pohorju. Njihov obstoj, uporaba in posledice bazirajo na strokovnih marketinških lažeh, ki so enakovredne samo temu kar počnejo Monsanto, Halliburton, njihov vazal Georg W. Bush in druge vojaške, pesticidne, naftne, ipd. multinacionalke, z edinim ciljem ustvarjanja dobička za svoje lastnike, ne glede na posledice, ki jih puščajo za sabo.

Catastrophic damage by forest machine/Katastrofalne posledice gozdnega stroja From Catastrophic and worst damage by forest machine/Katastrofalna in najhušja škoda gozdnega stroja

Njihova uporaba se je do danes razširila na celotno področje Pohorja.  Za sabo puščajo takšno opustošenje, ki ga lahko razumeš in dojameš samo če ga vidiš v živo, nobena fotografija ali video ne more zadovoljivo pokazati tega opustošenja in groze. Na Pohorju ga uporabljajo povsod, ne glede ali je teren vlažen, razmočen, močvirnat, nima nobene nosilnosti, na zelo strmih pobočjih, pa tudi na suhih, trših in bolj nosilnih tleh, in povsod pušča brazgotino 3 metre široko in do meter globoki kolesnici vrezani v pot zločina in dostikrat polni blata, ki ga več ničesar ne drži skupaj in ga splakne prvi močnejši dež do skale. Niti širina in število koles, verige na njih ali gosenice, ne preprečijo tega opustošenja.

Doseg njunih rok je  samo 10 metrov in prvi, ki se uporablja za sečnjo, se mora torej pripeljati skoraj do  vsakega posameznega drevesa in s tem ustvarja opustošenje po celotni površini gozda, drugi pa mora pripeljati do vsake skladovnice podrtih debel, ki nastane vsakih nekaj metrov in se tako mora tudi voziti skoraj po celotni površini gozda, da jih naloži na svojo prikolico in odpelje z gozda. Večinoma je opustošenje tako hudo, da je ena vlaka uporabna samo za eno ali dve vožnji in ker stroja že rijeta po svojih podvozjih, in ne moreta več napredovati, morata zato vrezati in uničiti drugje novo vlako vedno znova in znova (razen če je vlaka že tako uničena, da sega do skal in ne izgubita trakcije). Rezultat je, da se celoten gozd spremeni v tankovski poligon, prepreden z nepredstavljivim opustošenjem, ki ga erozija odplakne v par padavinah, ostanejo nam nesmiselne na gosto nametane 3 metrske vlake vrezane do skal, jezera blata in blatne mrtve mlake ter gozdne ceste zasute z zemljo, ki priteče po teh vlakah in je na poti v dolino.

Gozdna stroja za sečnjo in spravilo lesa na Pesku From Publishment in media/Objave v medijih

Ker ZGS, ZGMb, ZVNMb in drugi organi nadzora in pregona v celoti ne opravljajo svoje funkcije nadzora, varovanja in ukrepanja v slovenskih in pohorskih gozdovih v primeru ekološko škodljivih dogajanj in posledic se je po letu 1992 razširila vožnja z motorji, štirikolesniki in motornimi sanmi, nedovoljeno kampiranje in kurjenje ognja, ter posledično nabiranje gora smeti in celo odvrženih avtomobilov v gozdovih Pohorja, kar ima zelo negativne posledice na naravo in divje živali. Ta tematika je opisana v naslednjih odstavkih.

Od 1992 leta opažam vsako leto več motoristov, ki se vozijo z motokros motorji in štirikolesniki v gozdovih, po markiranih pohodniških poteh, gozdnih vlakah in izven njih. V zadnjih letih je to doseglo neverjeten in grozen nivo. Po mojih opažanjih in ocenah se trenutno vsakodnevno vozi več kot trideset motoristov (kot posamezniki ali organizirane skupine od tri do pet in več posameznikov naenkrat) na tem območju, tukaj ne štejem tistih, ki najemajo štirikolesnike od komercialnih ponudnikov na Pohorju. Vsaka markirana pohodna pot, gozdna vlaka in potka, tudi na najbolj odročnih in divjih delih Pohorja, tudi po strogo varovanih področjih in rezervatih, so vsak dan sveže sledi in brazgotine neusmiljenega divjanja in ritja z motokros motorji in območja, ki so razrita v mrtvo gmoto blata, ki ga dež odnaša v dolino. Vsakdo, ki se nahaja na Pohorju, vsak dan sliši in vidi te motoriste ter njihove posledice. Hrup motorjev in divjanja je neznosen kot gledanje njihovih posledic.

Pozimi so se temu pridružili še motorne sani, ki se vozijo po markiranih pohodniških poteh in izven njih povsod po gozdovih, tudi po strogo varovanih področjih in rezervatih kot so Lovrenška jezera ter po gozdnih cestah. Dnevno več kot trideset posameznikov in organiziranih skupin tudi z več kot pet posamezniki naenkrat. Organizirane skupine, ki najemajo motorne sani pri komercialnih ponudnikih, se vozijo po večkrat na dan in še zlasti zvečer po temi. Hrup motornih sani je še glasnejši in se še dalje sliši kot motoriste, sliši se povsod, sveže sedli motornih sani so povsod, ni gozdne ceste brez sledi.

Trume obiskovalcev, roštiljarjev, gobarjev in takšnih, ki po več dni šotorijo, puščajo gore raznih smeti, nekateri namerno na Pohorje pripeljejo celo svoj avto, ki je zrel za odpad in ga tam pustijo. Odvržene smeti povzročajo močno degradacijo narave in onesnaženje, najdeš jih na najbolj neverjetnih lokacijah, pločevinke in plastenke so povsod. Živali brskajo po smeteh, se poškodujejo, zastrupljajo, navajajo se, da jih lažje dobijo v bližini ljudi namesto v svojem naravnem okolju, bodoči konflikti, med živalmi in ljudmi so s tem programirani. Vsakega ljubitelja narave boli srce ob gledanju smeti, kjer bi naj bi v neokrnjeni naravi užival njeno lepoto.

Smeti v gozdu zraven Črnega jezera From Collection Garbage-Zbirka Smeti

Kateri so po vašem mnenju glavni dejavniki za njegove spremembe?

Spremembe na Pohorju sovpadajo s spremembami družbe, vrednot in etično moralnih norm, politike, zakonodaje in strokovne miselnosti na področju gozdarstva v Sloveniji. Do osamosvojitve je Gozdno gospodarstvo Slovenije relativno zadovoljivo opravljalo svojo nalogo trajnostnega upravljanja in gozdarjenja. Po osamosvojitvi so se gozdna gospodarstva, ki so prej opravljala vse funkcije upravljanja in sečnje gozdov, spremenila in razdružila. Sedaj imamo Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) s področnimi enotami (na Pohorju Zavod za gozdove Maribor-ZGMb), ki naj bi načrtoval, upravljal in varoval gozd ter področna Gozdna gospodarstva-GG (na Pohorju Gozdno gospodarstvo Maribor-GGMb), ki imajo koncesije za sečnjo in naj bi to opravljali v skladu z zakonodajo in navodili ZGS in ZGMb. Dodatna sprememba je, da so postale materialne dobrine kot so motorji, štirikolesniki in motorne sani dosegljive. Mnogi med nami rabijo naravo, rekreacijo in sprostitev v njej in teh je vsako leto več. Žal pa se zelo razlikuje dojemanje, kakšne dejavnosti in na kakšen način so sprejemljive v naravi. Vedno večji del nas s tehtnimi razlogi in argumenti meni, da so sprejemljive samo ekološko ustrezne in trajnostno vzdržne aktivnosti. Manjšina pa se žal z nami ne strinja, počne kaj hoče, vidi samo sebe, svoj dobiček in užitek ne glede na posledice, v stilu »Après moi, le déluge.« v prevodu »Za mano, potop.«.

Glavni dejavnik je, da se je dejansko opustilo načelo trajnostnega upravljanja in sečnje gozdov v Sloveniji in na Pohorju, da je glavna maksima postal kratkoročen profit, zadovoljevanje lastnih potreb ne glede na druge in posledice. Neodvisen opazovalec se ne more znebiti razmišljanj, ali tu vse poteka pošteno, ali se kdo okorišča, nam, naravi in divjim živalim pa ostanejo samo škoda in posledice. Stanje nakazuje, da so odpovedali ZGS/ZGMb, GGMb, Zavod za varstvo narave Slovenije– ZRSVN/Zavod za varstvo narave Maribor-ZVNMb, policija, inšpektorji, lokalni in državni politiki, mediji ter posamezniki in privatne organizacije, ki uničujejo Pohorje iz lastnega dobička, užitka, nevednosti ali nepoznavanja posledic. Očitno nobeden od navedenih ne opravlja svojih funkcij in dejavnosti tako, kot bi jih moral in je predpisano z zakoni, splošnimi etičnimi in moralnimi normami.

Kaj so danes največji ekološki problemi Pohorja?

Lista največjih ekoloških problemov razvrščenih po teži problema:

1. Posegi (sečnja, izdelava vlak..) v naravna bogastva in znamenitosti nacionalnega in mednarodnega pomena, kot so n. pr. Božje štenge na Pohorju, ki se nahajajo v območju Natura 2000, so žal premalo zaščitene. Dejansko zaščita za takšna bogastva in v območju Natura 2000 trenutno sploh ne obstaja. To so zgolj črke na papirju brez pomena!
2. Uporaba gozdnih strojev s strani GG Maribor za sečnjo in spravilo lesa in to ne glede na kompleksne in trajne posledice na tleh, humusu, podrasti ter drevesih, ki jih to pušča v gozdovih.
3. Onesnaženje zraka, padavin, tal in voda Pohorja zaradi emisij vozil, kurišč za pridobivanje energije, ogrevanje in drugih izgorevanj goriv, industrijskih procesov, kmetijstva in direktnih onesnaženj zaradi različnih aktivnosti ljudi, kar kratkoročno in dolgoročno zelo negativno vpliva na rastline in organizme:
   
   • Povečana koncentracija nitratov v tleh in vodah. Nitrati izvirajo iz emisij vozil, kurišč za pridobivanje energije, ogrevanje in drugih izgorevanj goriv ter industrijskih procesov. Vir nitratov so dušikovi oksidi NOx v teh emisijah, iz zraka s padavinami pridejo v tla, preko kemičnih reakcij se pretvorijo v nitrate. Direktno onesnaženje z nitrati se tudi dogaja zaradi uporabe kemikalij na smučiščih in pašnikih pohorskih kmetij.
   • Vedno višja kislost tal in voda Pohorja, ki so že po naravi kisla. Za povečanje kislosti so odgovorne emisije ogljikovega dioksida CO₂, dušikovih oksidov NOx, amoniaka NH₃  ter žveplovega dioksida SO₂, ki pridejo v tla in vodotoke preko padavin. Njihov vir so emisije vozil, kurišč za pridobivanje energije, ogrevanje in drugih izgorevanj goriv, kmetijstva ter industrijskih procesov. Navedene spojine kemično reagirajo med seboj in z vodo, tvorijo se kisline, ki dodatno povečujejo kislost. Koncentracije CO₂ se povečujejo, NOx se zmanjšujejo, vendar njegova zmanjšanja ne dosegajo ciljnih vrednosti, koncentracije NH₃ in SO₂ se zmanjšujejo, vendar se pri NH₃ lahko pojavijo povečanja ali problemi pri doseganju ciljnih vrednosti. Pritlikavi borovci na Lovrenških jezerih so zelo prizadeti, iglice množično odmirajo/rjavijo, letos je to doseglo že dramatične razmere po celotni površini. Obstaja velika verjetnost, da je za to kriva povečana kislost tal in voda.
     

     Alarmantno odmirajoče iglice na vseh borovcih na Lovrenških jezerih From Prizadeti borovci na Lovrenških jezerih

   • Zelo močno onesnaženje celotne površine Pohorja in njegovih voda z mineralnimi olji za mazanje motornih žag in odvrženimi kanistri mineralnih olj, ki jih gozdarji uporabljajo za sečnjo gozda. Del prispevajo izpusti mineralnih olj, ki izvirajo iz puščajočih traktorjev in gozdnih strojev, ki se uporabljajo pri sečnji in spravilu lesa; iz puščajočih motorjev, štirikolesnikov ter motornih sani, ki se vozijo po Pohorju.
     

     Onesnaženje z mineralnim oljem za mazanje motornih žag v bližini Klopnega vrha From Prizadeti borovci na Lovrenških jezerih

   • Povečana koncentracija ozona, posebej okoli vrhov, kamor se dviga prizemni ozon,  ki nastaja iz dušikovih oksidov NOx s kemično reakcijo ob prisotnosti sonca. Pritlikavi borovci na Lovrenških jezerih so zelo prizadeti, iglice množično odmirajo/rjavijo, letos je to doseglo že dramatične razmere po celotni površini. Obstaja velika verjetnost, da je za to kriva povečana koncentracija ozona, glede na to da ožganost najbolj nastopa poleti in izven njega se situacija izboljša.
4. Vedno večja erozija tal zaradi: neustrezne in preobsežne sečnje, uporabe neustreznih gozdnih strojev, uporabe traktorjev za spravilo lesa na neustrezen način, neustreznega ali neobstoječega odvajanja vode na gozdnih vlakah, cestah, vožnje z motornimi kolesi, štirikolesniki in motornimi sanmi, določene lokacije in poti (n.pr. močvirja ali zelo vlažna in mehka tla)  ne prenesejo takšne števila ali obremenitev oz. niso dovolj zaščitene, čeprav jih uporabljajo samo pohodniki.
5. Pretirana sečnja, po mojih ocenah ta presega zakonsko predpisano mejo 75% prirastka in neustrezna izbira količine,vrste in starosti dreves. Največ bi morali sekati smreko, ki odmira, ni avtohtona, tukajšnje razmere ji ne ustrezajo in je obsojena na propad, da bi jo druge vrste pravočasno nadomestile, preden se začne njeno množično umiranje. Drugje se to že dogaja, tudi pri nas na Koroškem. Namesto tega, pa sedaj množično sekajo zdrave in premlade bukve. Jelke sploh ne bi smeli sekati, ker je avtohtona vrsta, ki so jo izrinili in nadomestili s smreko iz ekonomskih razlogov. Druge vrste dreves posebej listavcev (javor, gaber..) so zaradi pretirane sečnje v preteklosti tako zredčene, da nimajo zadostnega števila, da bi lahko dovolj hitro nadomestile odmirajočo smreko. Upoštevati moramo, da se srečujemo z vedno večjim odmiranjem gozda in posameznih vrst dreves in tam živečih divjih živali, zaradi eksplozivnega naraščanja škodljivcev (podlubniki) in novih neavtohtonih invazivnih vrst škodljivcev, klimatskih sprememb, onesnaženja zraka in padavin. Namesto, da bi se pripravljali na te drastične spremembe, ki nezadržno prihajajo in pomagali gozdu povečat bio diverziteto, postat bolj odporen in se prilagoditi ter prebroditi te in bodoče težave, ki zagotovo prihajajo, ga uničujemo in redčimo.
6. Neustrezna in vedno slabša bio diverziteta rastlinskih in živalskih vrst. Vpliv ljudi in klimatskih sprememb je kriv za spreminjanje ekosistemov, spreminjanje številčnosti rastlinskih in živalskih vrst, ogroženost in izumiranje določenih vrst. Vsiljevanje neavtohtonih vrst, manjkanje izumrlih vrst povzroča nestabilnost ekosistemov in nestabilnost regulacije številčnosti odvisnih vrst. Značilni primeri so prekomerna številčnost rastlinojede divjadi zaradi odsotnosti velikih roparic, kot so medved, ris in volk. Ali prekomerno širjenje škodljivcev kot so podlubniki (Lubadar, Beljavar in Ličar) in zaradi tega vedno večjih škod. Človek s svojimi ukrepi nikoli ne bo tako učinkovit kot naravno ravnovesje.
7. GGMb in lastniki gozdov neprimerno uporabljajo traktorje za spravilo lesa na neprimernih lokacijah, razmočenih, premehkih tleh ob nepravem času, po deževju, ko zemlja ni dovolj suha in trda, ne glede na kompleksne posledice, ki jih to pušča v gozdovih na tleh, humusu, podrasti ter drevesih, namesto med Januarjem in Februarjem, ko je zemlja zmrznjena in pokrita z dovolj debelo snežno odejo, kar bi edino dejansko bilo sprejemljivo.
8. GGMb in lastniki gozdov izvajajo sečnjo ob nepravem času, po deževju, ko zemlja ni dovolj suha in trda, namesto med Januarjem in Februarjem, ko je zemlja zmrznjena in pokrita z dovolj debelo snežno odejo, kakor so počeli naši predniki, kar bi edino dejansko bilo sprejemljivo in pametno, ker narava miruje, drevesa so suha, živali so najmanj aktivne.
9. Zvočno onesnaženje zaradi hrupa, motorjev, štirikolesnikov, motornih sani, avtomobilov, množičnega turizma, glasbe na smučiščih in pri kočah ter hrupa obiskovalcev pohodnikov po celotnem Pohorju. Posledica je, umikanje in skrivanje živali, zmanjševanje njihove številčnosti, izumiranje, marsikatere dejansko dnevne živali so postale nočne.
   

   Motorcycles during their devastating wild ride/Motoristi med svojim uničevalnim divjanjem From Motorcycles destroying nature

10. Gospodarske in turistične dejavnosti v naravi. Naslednje gospodarske in turistične dejavnosti v naravnem okolju imajo zelo negativne vplive na naravo:

    1. Smučišča-Izjemno močen in agresiven smučarski in turistični lobi ne izbirata sredstev za dosego svojih ciljev in se pri tem ne ozirata na posledice. Trenutno so jim naše naravne vrednote popolnoma prepuščene, da z njimi delajo kaj hočejo, če bo šlo tako naprej, ne bo več kaj varovati, ker bo vse uničeno. Oni vidijo naše hribe in gore samo kot strmine, po kateri se bi dalo smučati in s tem veliko zaslužiti, domačini pa bodo ostali praznih rok, celo razlastijo jih lahko zaradi smučarski prog. 
    2. Turistom ponujamo lepote naših hribov in gora, od njih živijo smučišča in hoteli, istočasno pa ti pomagajo pri njegovem uničevanju na vse možne načine, z ustvarjanjem vedno novih ekoloških problemov in vplivov:
    3. od novih golosekov za proge, vlečnice, žičnice in objekte, 
    4. gradnje, ki estetsko in ekološko negativno vplivajo na okolje,
    5. zbiralniki vode za zasneževanje jemljejo vodotokom vodo brez upoštevanja biološkega minimuma
    6. nenehni vir hrupa, smeti in onesnaženja, 
    7. organiziranje in izposoja voženj z motorji, quadi/ATVji in motornimi sanmi s katerimi se vozijo povsod, najraje skoz gozd, kjer je prepovedano in tudi ponoči,
    8. vsi ti negativni vplivi na živali so v za njih najobčutljivejšem letnem čas, ko so najbolj ranljive in še ko pade tema, takrat ko iščejo hrano in se hranijo, nimajo miru.
    9. Nedovoljeno kampiranje in kurjenja ognja, nabiranje gora smeti in celo odvrženih avtomobilov v gozdovih Pohorja.

Zanima jih samo kratkoročni profit, ker že vsakemu osnovnošolcu je jasno, da smučišča pri nas čez par let ne bodo mogla funkcionirati zaradi klimatskih sprememb in dviga temperatur, zaradi česa do 1500m višine ne bo snega ter ga tudi ne bo mogoče umetno delati. V Evropi ni več vlaganja v to branžo pod 1500m, pri nas pa še kr tiščijo glavo v pesek in delujejo kot fijakerski konji, brez oziranja na okolico. In to seveda z subvencijami davkoplačevalcev. Vlagamo v nekaj, kar bo definitivno propadlo čez par let, koristi od tega imajo samo gradbeni, smučarski in turistični lobi. Boljše bi bilo delit ta denar revnim ali porabit za resnično socialno, družbeno in ekološko koriste projekte.

Kako je s sečnjo gozdov?

Sečnja gozdov na Pohorju se vsako leto povečuje. Po mojih ocenah ta presega zakonsko predpisano mejo 75% prirastka (ki je tako ali tako previsoka) na posameznih lokacijah in celotnem Pohorju, zelo hitro in nezadržno se približujemo polovici posekanih dreves v primerjavi s številom, ki jih je raslo v letu 1992. Menim da bi lahko sekali samo maksimalno 50% letnega prirastka in ne bi smeli upoštevati prirastka iz prejšnjih let. Vprašanje je, če tudi ta številka ni previsoka.

Outrageous loging at Osankarica/Nezaslišan obseg sečnje pri Osankarici From Catastrophic and worst damage by forest machine/Katastrofalna in najhušja škoda gozdnega stroja

Od kdaj opažate povečan obseg sečnje?

Pri sečnji in upravljanju z državnimi in privatnimi gozdovi se je od leta 1992 postopoma slabšala situacija. Okoli leta 1999 se je zgodil prvi opazni skok sečnje, dogajat so se spet začeli prepovedani goloseki, naslednji skok se je začel približno leta 2004, ko so se nehali ozirat, kakšno škodo povzročajo s traktorjem v gozdu. Približno leta 2006 je zgodil največji porast sečnje (ki vsakoletno narašča do danes) in zadnje drastično dejanje uporaba gozdnega stroja, ki to sploh omogoča. Vsi ti skoki sovpadajo s spremembami politike, zakonodaje in miselnosti na področju gozdarstva.

Kdo seka drevesa na Pohorju? Kdo je kupec?

Sečnjo gozdov na Pohorju izvaja GGMbali njegovi privatni podizvajalci ter lastniki gozdov po navodilih ZGS in ZGMb in v skladu s koncesijsko pogodbo. Kočni kupec kakovostnega lesa s Pohorja so Avstrijci, nekvalitetnega prizadetega od podlubnikov pa Italijani za palete, vmesnik med njimi GGMb in ZGMb (kar se tiče Pohorja) so očitno posamezniki, ki se jim zgleda ne godi slabo. Politika je od 1997 leta, tudi v zadnjih letih, pod vplivom kmetijsko gozdarskega lobija, spreminjala zakonodajo in okoliščine, ki omogočajo večjo sečnjo in dobičkonosne posle z lesom.

Neodvisni opazovalec si ne more pomagati, da ne razmišlja, če so ti posli glavni krivec zakaj se toliko seka in na takšen način, da se ne gleda na posledice sekanja in transporta lesa in, če jim je vseeno za vse, kar se dogaja z gozdom, ali vse tu poteka tako kot bi moralo in ali se kdo okorišča na nepošten način.

Kaj se zgodi z vejami, ki ostanejo tam? Ali jih kdo pospravi?

Pred osamosvojitvijo in kratek časa po njej, so gozdarji v skladu s strokovnimi normami pri vsakem podrtem drevesu naredili kupe iz njegovih prekritih vej in tudi sedaj je še to uradna doktrina. Veje se zato razkrajajo ob višji temperaturi, tako se prepreči naselitev in širjenje podlubnikov, za rast podrasti in novih dreves je na voljo dovolj prostora in tako tudi erozija nima možnosti, ker so gozdna tla poraščena in prepredena s koreninami. Na žalost pa se je ta praksa kmalu po osamosvojitvi v državnih gozdovih začela množično opuščati. Dejansko lahko dokažem, da se že približno od leta 1999 to sploh ne izvaja več, vsepovsod po Pohorju je polno lokacij, z nepospravljenimi vejami starimi od 5 do 10 let. In to pred začetkom uporabe gozdnih strojev leta 2006, gozdarji od takrat opravičujejo spremembo z marketinško lažjo, da pri uporabi gozdnega stroja ni potrebno delati kupov, stroj te veje z vožnjo po njih stisnejo v tla, kar pa je težko izvedljivo in se nikjer ne izvaja. Da ne govorim o paradoksu v katerem so, ker gozdni stroj naj ne bi poškodoval tal, kak jih naj pol stisne not?

Heh, najverjetneje mi vsi sanjamo in samo gozdarji so tisti, ki povsod ne opazijo 3 metre širokih in meter globokih zmletih vlak, ki so jih naredili, sicer tudi veje tega ne bi preprečile. Danes vsepovsod kjer hodiš po Pohorju se neprestano spotikaš ob te veje, saj so prisotne dobesedno povsod, pač kjer so sekali drevesa in so jih odrezali, tako so ostale. Če imamo mi problem hodit po teh površinah, kako šele divjad! Pod razmetanimi vejami nič ne raste, ker ne more, veje in iglice preprečujejo soncu dostop in zadušijo vse kar je pod njimi in v bližini. Zavedati se je treba, da te veje rabijo zelo dolgo, da popolnoma razpadejo, tudi do 15 ali 20 let, do takrat imamo samo golo zemljo, ki je nič ne drži skupaj in erozija dela svoje, zemljo nepovratno odnaša, nastajanje nove z zasajanjem novih rastlin in dreves, njihovim odmiranjem in razkrajanjem pa traja tisočletja!

Nepospravljene veje na Majlandu From Publishment in media/Objave v medijih

Dejanski razlog opuščanja delanja kupov vej je uvajanje najslabših praks neoliberalizma, zmanjševanje stroškov, važen je samo kratkoročni profit, ostalo jih ne zanima, ne glede na posledice in da se jim več ne ljubi ukvarjat s tem, tega itak nobeden ne nadzira in ne odgovarja za to. Začenjam razmišljati, da ZGMb in GGMb (pa tudi drugje po Sloveniji) namerno ne delajo kupov v državnih gozdovih in zaradi neizvajanja vseh ostalih ukrepov (izgovor, da ni denarja in ljudi, ki bi to počeli…) tako dopuščajo eksplozivno širjenje podlubnikov in škode, da lahko pol spretni in organizirani posamezniki služijo za svoj žep s podiranjem teh dreves in njihovo preprodajo. Treba je poudariti, da večina odgovornih privatnih lastnikov v svojih gozdovih še vedno dela kupe in bolj skrbno izvaja druge ukrepe. Razlika med državnim in privatnim gozdom je vsem vidna in očitna.

Koliko časa je potrebnega, da se škoda, ki jo napravi več tonski stroj za sečnjo, popravi?

Če izhajamo iz najbolj verodostojnih in meni edinih dostopnih strokovno dokazanih podatkih za Pohorje iz » Analize sedimenta iz Lovrenškega jezera na Pohorju« delo renomiranih slovenskih znanstvenikov, kjer je ugotovljeno, »da je starost Lovrenških jezer, ki so nastala po zadnji ledeni dobi 6000-8000 let in da je debelina gostega sedimenta do polne skale 65cm, ta debelina predstavlja točno to starost. 14 do 16 cm mehkejšega vrhnjega sloja pa predstavlja 100 let.« Iz tega lahko sklepamo, da je vsa debelina tal na vrhnji planoti Pohorja (najverjetneje pa tudi drugje na Pohorju), od polne skale do površja tal, nastala po zadnji ledeni dobi in je enake starosti 6000-8000 let.

Posledice vožnje gozdnega stroja stare eno leto, v bližini Osankarice v smeri Dedičevega vrha From Prizadeti borovci na Lovrenških jezerih

Le debelina tal v gozdu bolj variira, zaradi razgibanosti terena in erozije, nekje je polna skala razgaljena, nekje je debelina nekaj metrov, na osnovi mojih dolgoletnih opažanj ocenjujem povprečno debelino tal v gozdovih na Pohorju na 1,5 metra, kar predstavlja starost 6000-8000 let. To pomeni, da v primeru erozije, zaradi uporabe gozdnega stroja, ki je segla do polne skale bo trajalo najmanj 6000-8000 let, da narava to popravi in pridemo do stanja pred uporabo gozdnega stroja! Si lahko predstavljate, kaj to pomeni, da relativno manjše poškodbe globine 15 cm narava rabi najmanj 100 let, globlje poškodbe do preostalih 1,35 m, pa odvisno od globine poškodbe narava rabi od najmanj 1000 let do 6000-8000 let! To potrjujejo, starejše opuščene vlake, ki so stare tudi 50 let in več. Lahko sploh dojamete in razumete kaj lahko uniči samo ena vožnja gozdnega stroja in kako dolgo traja, koliko dolžin človeških življenje traja, da se to popravi? Kar je nekdo neodgovorno uničil v nekaj minutah! A je to vredno, smiselno, odgovorno, etično, moralno, trajnostno???

Ali jo narava zmore sama popraviti?

Če upoštevamo samo sedanjo škodo in, da takoj prenehamo uporabljat gozdne stroje, bo idealno trajalo, da narava popravi vse kar je uničeno najmanj 6000-8000 let! Narava in čas sta zmožna marsikaj, samo videli ste o kakšnih dolgih dobah govorimo. Nismo pa upoštevali klimatskih sprememb, ki najverjetneje naslednjih 6000-8000 let ne bodo enake, kot so bile prejšnje, zagotovo lahko pričakujemo v Sloveniji, po sedanjih znanstvenih predvidevanjih, več padavin, več ekstremnih vremenskih pojavov in zaradi tega večjo erozijo, kar pomeni zagotovo še daljšo dobo! Nekaj smo pozabili glede vodne erozije, kako specifično deluje. Zaradi erozijskih razlogov, ki so podrobneje razloženi v naslednji točki, sem mnenja, da dejansko narava, nikoli ne sposobna popolnoma popraviti škode gozdnih strojev v začetno stanje!

Kako je z erozijo na takšnih prizadetih delih?

Vso Pohorje je zaradi svoje geologije in sestave tal in namočenosti absolutno popolnoma neprimerno za ta stroja. Na dnu imamo polno silikatno skalo magmatskega izvora, nad njo tanki sloj skalnega drobirja, ki preide v preperel skalni pesek in nad njo nerodovitno zemljo ali šotno močvirje različnih debelin, nekje sega skala ali skalni drobir zaradi erozije in gozdarskih napak v prejšnjih stoletjih do površja, večinoma pa  je zemlja ali močvirje debelo v povprečju od približno 1,5 metra. Magmatska osnova ni prepustna za vodo in vsa voda teče po njeni površini, vode je na Pohorju v izobilju, ker je debelina zemlje plitka, je ta zemlja zelo navlažena in mehka, zlasti na vrhnji planoti, ki je relativno ravna in voda nima kam odtekati zato je na Pohorju toliko močvirnatih področij, vendar tudi na strmih pobočjih ni kaj dosti drugače.

Ta zemlja je revna, kisla in zelo vlažna, če tudi na površini marsikje zgleda suha. Najbolj rodoviten in poln življenja je zelo občutljiv vrhnji sloj humusa in zemlje, debel decimeter ali dva, sestavljen iz razpadajočih delov rastlin in prepreden z drobnimi koreninami dreves in podrasti, korenine običajno segajo samo v ta vrhnji sloj (pri smreki), globlje edino pri vrstah kot je bukev. Marsikje tudi ta vrhnji sloj ni trdneje povezan, ker ni trave in podrasti, ki bi ga držala skupaj in je zelo občutljiv na poškodbe in erozijo, tudi tam kjer so trava, podrast in korenine te nimajo možnosti da bi zdržala mehanske obremenitve traktorjev in gozdnih strojev. Ta stroja sta enostavno pretežka in prevelika in se ugrezneta v vsako vrsto tal, tudi v najbolj kompaktnih in suhih je to najmanj decimeter ali dva. To je dovolj, da se najbolj živ in s koreninami prepredena vrhnji sloj dobesedno uniči, nobena laž, izmišljena aritmetika in lažnivi argumenti pritiska na kvadratni centimeter zemlje, ekonomičnosti in varnosti ne zdrži realnih posledic in dejstev, ki jih puščata za sabo, razlika je edino globina opustošenja.

Te uničene vlake se zaradi erozije takoj poglabljajo in povsod, kjer je vsaj minimalen nagib, ki omogoča odplavljanje zemlje, že segajo zelo globoko in kmalu bodo segle do žive skale. Trava, druge rastline in drevesa se nimajo možnosti zasadit, namnožit, razrast korenine in zaustavit erozijo. Erozija je tako močna in hitra zato, ker je voda prisotna povsod na Pohorju in si oportunistično išče najlažjo pot, da teče navzdol. Tu zelo pogosto takoj nastanejo novi majhni vodotoki, na začetku, se pojavijo samo ob dežju, sčasoma se večajo in so marsikje že hudourniki, stalni potočki, se vedno bolj večajo in poglabljajo in stvari gredo neusmiljeno in neustavljivo dalje. Če se spomnite geografije in mogoče še malo geologije iz šole, veste, da ko se nekje začne erozija zaradi vode, se ta ne ustavi dokler je voda na voljo in lahko kam teče. Gre za neustavljiv proces, tako nastajajo doline in kanjoni.

Točno to se sedaj dogaja na Pohorju in dokazi o tem mrgolijo, povsod kamor pogledaš. Izviri vode, ki privrejo zelo pogosto povsod na Pohorju (med moji boljšimi opisi Pohorja je namreč, »Dežela tisočih potočkov«), so se od nastanka zelo poglobili, glede na starost imajo vedno globlje struge in okolico. Gre za naravno rano, ki se vodno bolj poglablja in širi, razjeda in spreminja pokrajino, enako se dogaja pri uničenih vlakah zaradi gozdnih strojev in traktorjev. Ker gozdni stroj in tudi traktor na neprimernem terenu pušča tako globoke kolesnice, da ni možnosti, da bi to vodo kako preusmerili in spravili izven vlake. Ena sama vožnja tako povzroči začaran krog erozije, ki se skoraj vedno pripelje do žive skale, tudi tu ni konec erozije, samo tu napreduje počasneje zaradi trdote skale. Vsaka najmanjša rana, tudi samo nekaj centimetrov globoka je zaradi Pohorju specifične geologije, hidrologije in sestave tal, je dovolj, da voda začne teč po njej in jo poglabljat. Samo eno so naravni procesi, drugo pa procesi, ki jih je sprožil človek.

Koliko je vaše opozarjanje na sečnjo in ostale težave Pohorja, pripomoglo k boljšemu stanju na Pohorju?

Nedvomno so opazne neke reakcije, ki pa so kozmetične narave, o boljšem stanju ne morem govoriti! Reakcija ZGMb in GGMb je »Business as usual«, razen da so na dveh mestih (v bližini Peska oz. Črnih mlak in v bližini ceste do Falskega ribnika) zaradi mojih kritik in napovedanega ogleda škode, uporabili bager, ki je po sečnji in spravilu lesa malo zravnal zmleto, uničeno zemljo, ki je še samo mrtvo blato. Ostanejo pa še vseeno 3 metre široka in do meter globoke poti zločina polne blata, ki ga več ničesar ne drži skupaj in ga splakne prvi močnejši dež do skale. V zadnjih dnevih so posekali neverjetne količine dreves na območju Travnega in Miznega vrha v bližini Šumika. Edino pozitivno presenečenje je, da so to počeli ročno in da so tam uporabljali traktor, razrili so sicer stare zaraščene, komaj opazne vlake. Debla še ležijo v gozdu, upam, da jih bojo spravljali ven z vitlom in traktorjem in ne z gozdnim strojem, bil bi jim zelo hvaležen, če bi to počeli s traktorjem in pozimi, da ne bo še večje škode.

Druga reakcija je, da se je ruška policija po zamenjavi vlade, malo začela zanimati za motoriste, štirikolesnike in motorne sani, ki se nedovoljeno vozijo po Pohorju. Samo par obiskov in čakanje samo eno uro nikoli ne bo dalo rezultatov. Treba bit stalno prisoten, na dostopnih cestah in najbolj frekventnih točkah. Stalne reakcije, ki sem jih deležen so vsakokratne grožnje z nasiljem, če koga opozorim, da ne sme počet tega, kar počne in ogrožanje z nevarno vožnjo, da me z divjim speljevanjem zasujejo s kamni, snegom in ledom.

Na vse drugih področjih in ekoloških problemih, ni nobene reakcije in napredka! Edina pozitivna luč na koncu predora je, da nisem sam, obstajajo tudi drug redki posamezniki, ki cenijo in spoštujejo naravo in ne morejo več molčati in prenašati teh kriminalnih grozodejstev nad naravo, vendar to ni dovolj.

Koliko škode je na Pohorju že storjene, ali obstaja še pot nazaj?

Stanje je katastrofalno in se slabša z vsakim dnem, vse škodljive dejavnosti in škoda se vsakodnevno povečujejo in širijo. Seka se vsak dan in v neverjetnih količinah z nepredstavljivimi posledicami. Smreka neustavljivo odmira, nekaj let, maksimalno nekaj desetletij bo trajalo, da bo popolnoma izginila s Pohorja, na to nismo pripravljeni. Vsi Pohorski gozdovi so dejansko razriti in prepredeni z gostimi globokimi ranami, ki se same nikoli ne bodo zacelile. Naravno ravnovesje je porušeno skoraj na vseh nivojih. Ni rastlinske in živalske vrste, ki ne bi čutila posledic in trpela človekovega vpliva, marsikaterim grozi izumrtje, preveč jih je, da bi jih našteval. Mrtvaški ples medsebojnih odvisnosti vplivov, škode in izumiranja, že poteka in se vedno bolj pospešuje. Motoristi in motorni sankači neusmiljeno uporabljajo Pohorje vsak in ves dan za svoj poligon, še ponoči ni miru. Dogaja se mi točno to kot živalim, vedno bolj se umikam in izogibam temu, ker ne prenašam več tega, srce me preveč boli, samo na žalost tako kot one nimam več kam. Dejansko ni več tihih in mirnih kotičkov, kamor bi se lahko zatekel in sprostil, brez da ne poslušaš, gledaš ali vonjaš uničevanja in škode.

Trenutno še obstaja pot nazaj, točka brez vrnitve je pa že zelo blizu. Če se bo nadaljevalo s takim tempom je samo vprašanje nekaj let, da dosežemo to točko. Sedaj je 5 minut po dvanajsti, sedaj je zadnji čas, da takoj nehamo z dodatnim povzročanjem trajne škode in nemudoma saniramo povzročeno škodo! Ni druge rešitve, če nočemo Pohorja prepredenimi z vedno večjimi ranami do skal, drugače nam bo čez 50 do 100 let na koncu ostala Pohorje kot samo golo mrtvo skalovje, brez rastlin in živali, ceste, doline, vasi in mesta v bližini pa bojo zasuta z zemeljskih plazovi in poplavami, ljudje bojo živeli v bedi, ne vem kakšen zrak bodo imeli in kaj bojo dihali, če bomo uničili vse gozdove. Če ne želite zapustiti za sabo katastrofe in uničenja, če želimo sebi in svojim potomcem dobro, če želite ohraniti Pohorje, rastlinam, drevesom in živalim njihov naravni prostor, če želite oazo lepote in miru, kamor se lahko zatečete, ukrepajte sedaj!

Kaj je po vašem mnenju prvi ukrep, ki bi ga bilo treba izvesti?